Hecno, ne, da Božo ni vedel, kako se piše? Tudi njegova mama ni vedela. In Sršenka tudi ne. Pravzaprav nihče ni vedel, dokler se ni na lepem pojavil Blisk in zagato rešil z levo roko (pravzaprav nogo). In zaživel novo življenje …
Kakšna sprememba za nekoga, ki je bil malo pred tem še popolnoma prepričan, da ne bo nikoli več videl sonca in trave, da ne bo nikdar več pričakal poštarja, niti enkrat več pregnal rakuna! Nekoga, ki se je malone že sprijaznil z mislijo, da bo žalostno končal za rešetkami Pasjega zavetišča Pusta Vas.
Pa se nekega pustega dne pojavi prijazna gospa in – adijo, pusto zavetišče! Potem pa nenadoma: nov dom – pravi dom, takšen z dvoriščem, travo, soncem, poštarjem in celo rakuni! In nova družina – prava družina, takšna z babico, mamo, sestro in bratom.
Ob vsem tem pa še NOV PRIIMEK! Pa ne navaden priimek, ampak takšen, ki gre res v uho, v pasje uho. Ker, jasno, Blisk je pes, Božo pa njegov novi človeški ljubljenček. Pa kakšen ljubljenček! Nabrit, z okusom po okrepčevalnici, z vonjem po vragolijah in – kaj takega – s čisto in popolnoma kužkastim priimkom!
Si sploh lahko predstavljaš?! Kakšna sreča, kako fantastično, kako prečudovito! Božo se piše – PUDL!
